simple site creator

VII. DVORSKI LIKOVNI DNEVI 2018

Dvorski likovni dnevi vstopajo v novo dejanje svoje sedemletne tradicije. Nova ekipa likovnih ustvarjalcev k Rezljevim na Dvor prihaja v začasno nekoliko spremenjenem terminu, a kot vedno med prijazne gostitelje in v slikovito, inspirativno okolje. Vrednote skupnega ustvarjanja in druženja bodo ponovno postale pomembne, vsakdanjemu utripu kraja se bo pridružil umetniški. Med podobe, ki kličejo po naši pozornosti, se bodo uvrstile tiste, ki si jo res zaslužijo. Združujejo namreč tako pripovednost kot izpovednost, zunanjo in likovno resničnost. Z avtorsko intimo posameznega ustvarjalca presegajo videnja sveta okrog nas in zato so bolj nagovarjajoče. Z izborom sodelujočih ustvarjalcev na široko odpiramo pogled v sodobno likovno ustvarjalnost, med avtorje različnih nacij in generacij, tematskih izhodišč in interpretativnih slogov, načinov, pristopov in tehnik. Tako Dvor za nekaj dni postaja središče pestrega likovnega dogajanja. Pogled nanj pa z deli, ki jih hrani in prezentira Galerija DLD, nikoli ni zastrt.



ELVIS BERTON, ki živi in ustvarja v Pazinu, je od leta 2000 aktiven, raziskovalen in inovativen ustvarjalec. Giblje se po širokem likovnem diapazonu, njegove stvaritve pa odlikuje izrazita individualnost, saj deluje zunaj kakršnihkoli trendov ali skupinskih preokupacij. V nenehnem prehajanju med slikarskim in kiparskim medijem se kot rdeča nit njegove poetike pojavlja risba. Ta mu predstavlja temeljno likovno prvino, njegovo pripovedno-izpovedno entiteto z močno izraznostjo in sporočilnostjo. Je linija materialne snovnosti, ki uresničuje njegove kiparske forme, je tekoča, močna, ekspresivno izživeta obrisna kontura na slikovnem polju, ki povzema bistvo ali pa gravura, ki zareže v bogate barvne impaste, da bi vzpostavila odločno stilizirane elemente. Interpretativna pota ga vselej vodijo k bistvenemu, jasno oblikovno podanemu, reduciranemu in stiliziranemu. Tako je njegov likovni svet elementaren in pogosto minimalistično podan. V slikarstvu ga prav postopki reduciranja, oblikovnega in barvnega poenostavljanja vodijo v sfere prvobitnega, primarnega, gestualnega in impulzivnega. Na tem področju pa mu je pomembna tudi žlahtnost struktur. Motivni svet je odprt v prostor, čas in v življenje, še posebej pa njegove ustvarjalne misli in dejanja pripadajo naravnemu okolju. Tako se načini in slogi likovne interpretacije skladajo z vsebinami in se kot celota v polnosti osmislijo. Barvna in oblikovna očiščevanja so ga pripeljala do lastnega besednjaka. Čeprav se njegovi ustvarjalni sklopi spreminjajo, v njih ostaja neizpodbiten individualni pečat.


Diplomirana slikarka in magistrica umetnosti MILENA GREGORČIČ svoje ustvarjalne sledi pušča na različnih likovnih področjih. Uspešno prehaja med posameznimi mediji in na vsakem koraku svojega izrazito raziskovalnega likovnega življenja potrjuje svoj likovni izraz in s tem prepričljivo izgrajuje samosvojo ustvarjalno identiteto. Tako je vpeta v njej lastno tradicijo, v njen ustvarjalni koncept, v točno določeno raziskovalno polje, ki ji z neutrudnim snovanjem vselej znova postreže z večnimi likovnimi aduti, pa tudi z povsem novimi likovno-vizualnimi potenciali. Avtorica jih prebuja z značilnimi potezami, z linijami, transparencami, s svetlobami in s prostorom, z zanimanji in razmerji, ki spadajo v domeno čistega likovnega jezika in s tem v okvire modernizma. Njeni izostren likovno-estetski čut, znanja in izkušnje jo vodijo h kompozicijsko uravnoteženim stvaritvam, znotraj katerih pa je zaznati vitalne energije tekoče, senzibilne poteznosti, svetlobe, pa tudi nasprotij med lazurnostjo in barvno pastoznostjo, med gladkostjo in strukturiranostjo, med prisotnostjo in odsotnostjo barvne materije. Ti dialogi različnosti so gibalo notranjega življenja in hkrati možnost nenehnega stremljenja po ubranosti. V obdobju zadnjih treh let se je Milenina paleta
linij in transparenc še dodatno manifestirala, saj se je usmerila k nekonvencionalnemu nosilcu likovnega zapisa, ki ga predstavljajo trakaste transparentne folije. Čeprav njena dela nikoli nimajo posnemovalne narave, lahko v njih odkrivamo tudi realne asociativne namige. Ustvarjanje izven ateljejskega prostora jih pogosto podkrepi ter v izbrano problematiko vnese tudi impulze zunanjega, slikarki še posebej ljubega prostora.


JOSO KNEZ neutrudno potrjuje zvestobo likovni tehniki olja na platno. Zavezan je dolgotrajnemu delu v polju slike, s katerim stremi po kompozicijski uravnoteženosti, iluzivni poglobljenosti, oblikovni dovršenosti in barvni intenziteti. V neposredno spoznavnem motivnem svetu se najpogosteje sooča s krajino. Pri tem ne uporablja ustaljenih ikonografskih shem, marveč podaja njemu lastna, reinterpretirana videnja. Z njimi razkriva, da odlično obvlada risarske prvine in da v kromatskih vrednostih vidi izziv, ki ga vodi do izčiščevanja, intenziviranja, iluminiranja in raziskovanja barvnih soočanj. Vlogi obeh likovno-izraznih elementov sta jasno in natančno definirani, premoreta izjemno samostojnost, hkrati pa v zavezujočem odnosu oblikujeta popolnost. Slikarjeva motivika, navezana na krajino, je bila dolgo usmerjena v drevo, v element, ki pripada tako naravnemu okolju kot večplastnim in globlje pomenljivim, simbolnim sferam. Avtor se mu je posvetil v številnih svojih delih in se pri tem nenehno gibal med organičnostjo in stilizacijo. V svojem likovnem poslanstvu risbo vselej povezuje v dihotomijo z barvo. Kolorit ne zrcali naravne predloge, ampak izraža ambientalno razpoloženje tako, kot ga doživlja avtor sam. Slikarjeva paleta vsekakor premore mediteransko osončenost, svetlobno prežarjenost, in vendar kolorit odstopa od snovne resničnosti in se odeva v slikarjevo videnje, v njegovo doživljajsko svojstvo. Avtor za intermezzo prestopa meje svojega »uradnega«, referenčnega opusa in se posveti abstraktnejšim rešitvam. Čiste barvne ploskve in linije pa ostajajo njegova stalnica.


VIVIJANA KLJUN tradicionalna motivna izhodišča preoblikuje v intimno ikonografijo ter jih zaznamuje z njej lastnimi občutenji in ovrednotenji, s svobodo domišljijskega nagona in z izostrenostjo umetniškega čuta. Njene sogovornice in zaupnice so najpogosteje ženske figure, umeščene v zavetje vertikalno orientiranega, elegantnega slikovnega formata. V njihovi pojavnosti je opaziti nekoliko figuralne razpotegnjenosti skozi določeno modernistično stilizacijo ter svojsko, ploskovito artikulacijo telesa in glave. V shematičnosti še vedno odmevajo zakonitosti in načini klasičnega figuralnega oblikovanja. Ti dajejo likom prepoznavnost in ekspresivno avtorsko določljivost. Ženske nagovarjajo z izraznostjo obraza, še posebej oči, z držo telesa, včasih tudi z gestikulacijo rok. Vsaka izmed njih premore močan karakter, uresničuje svoje poslanstvo ter prinaša svoje globlje doživljajsko sporočilo. Življenje Vivijaninih likovnih del se poraja z risbo, s katero gradi osnovo slikarske kompozicije. Črna konturna sled z odločnostjo osvaja slikovno polje in vzpostavlja telesnost izbrank. Z njo obriše forme, ki so reducirane na bistvo, stilizirane, ki so mestoma izrazito minimalistično obravnavane, a trdne, z jasnim in močnim skeletom. Ta ostaja dominanten tudi v nadgradnji z barvnimi nanosi in ploskvami, ki temeljijo na natančni definiranosti ali pa dajejo občutek sproščenih, emotivno vznesenih sledi. Barve so skrbno izbrane in simbolno osmišljene. V zgovorno kontrastnost črne in bele vstopajo akcenti rdeče, ki celoti dajejo nov kompozicijski impulz ter segajo v sfere bogate sporočilnosti.


Ruskega akademskega slikarja JURIJA KRAVCOVA na njegovi ustvarjalni poti spremlja ženska figura. Preko likovno-formalnih variacij na slikovnih odrih odigrava raznolike vsebinske vloge in poslanstva, temeljne karakteristike njene podobe pa so stalnica. Čeprav se portretiranka rojeva iz slikarjevega izrazito čustveno vznesenega odnosa, so njeni likovni temelji trdni ter prinašajo jasno vizualizacijsko usmeritev. Likovna poetika postaja vse bolj prefinjena in premore značilno težnjo po izčiščevanju, oblikovnem poenostavljanju in ploskovnem obravnavanju. Figura, najpogosteje osredotočena na profilni obrazni del, je določena z odločno, jasno, tekočo, karakterno močno izraženo konturno sledjo. Njen kontrapunkt predstavljajo nežne, mehko tonsko razprte, pastelne, harmonično ubrane barve, ki stopnjujejo poetično vzdušje figuralnih kompozicij. Komunikativnost njegovih figur bi lahko povezali z odmevi na ikonsko slikarstvo, vendar v delih zmaguje njihova sodobna, modernistična preobleka. Ta je stkana iz najbolj občutljivih niti, ki izvirajo iz slikarjeve čustveno-poetične vznesenosti, iz občudovanja in spoštovanja njemu najdražjih oseb. Jasna in nazorna vsebinska izhodišča živijo skozi likovno-estetsko dovršenost in žlahtnost efektov, ki jih avtor dosega z uporabo kombiniranih tehnik. Snovno bogate in lazurne barve, jasne linije in tašistični efekti, struktura bogatih barvnih impastov in razgaljena tekstura platna dajejo njegovim delom poseben značaj. Vse to pa so tudi tisti elementi, ki na njegovih slikah ustvarjajo vsebinsko neprepoznavno, včasih pa tudi krajinsko določljivo ozadje.


PETAR LAZEREVIĆ ustvarja v akrilni tehniki, v gvašu in akvarelu. Na akvarelnem področju deluje tudi kot pedagog, ki odlično podaja svoja bogata akvarelna znanja, izkušnje in spretnosti. Slikar se zna občutljivo in precizno zaustaviti v bistvu motivnih izhodišč, najpogosteje vezanih na krajino in figuro ter s sproščeno, odločno potezo narediti intimni interpretativni prehod iz realističnega v (post)modernistično. Vir novih, subtilnih preobražanj, ki avtorja odmikajo od realnih zaznav in ga hkrati k njim vedno znova vračajo, je v suverenem obvladovanju in poglabljanju v govorico primarnih likovnih izrazil, kot so barve, linije, ploskve, oblike. V izraziti mehkobi in finesi akvarelnih barvnih razlivanj, ki jih dosega s tehniko »mokro na mokro«, je čuteč mojster, v uporabi risarskih intervencij pa pokaže svojo eksaktno, premišljeno načrtovano, razumsko plat, s katero uresniči konstruktivno nalogo in ustvari vez s konkretno stvarnostjo. Žlahtne akvarelne efekte kot so prosojnost, mehkoba in jasnost barv dosega tudi v akrilnem slikarstvu. V pestrem naboru del, ki izvirajo iz vizualnega izkustva, dokazuje, da že v fokusu pogleda naredi prvi korak v intimizem naslikanega. Z odločno potezo povzame bistvo pripovednih elementov, z občutenimi kromatskimi vrednostmi, z barvno čistostjo in jasnostjo ter svetlobno prežarjenostjo pa odslikava temporalno vzdušje. Njegove slike so spoj izjemne likovne senzibilitete, občutljivega dojemanja optične resničnosti, čustvenega odzivanja in hkrati razumskega ovrednotenja skozi skladnost in kompozicijsko uravnoteženost. Občutljive redukcije nebistvenih podrobnosti konkretizirajo njegovo slikarsko mišljenje in utrjujejo njegov likovni pristop.


Francoski slikar VIANNEY LEFEBVRE se je spomladi leta 2017 preselil v Slovenijo in s svojo svobodno ustvarjalnostjo takoj opozoril nase. Tudi sicer deluje v mednarodni navezi slikarjev, ki so si za bivanjski prostor izbrali Obalo. Ustvarja slike, ki jih je mogoče interpretirati kot čisti likovni zapis, kot popolnoma abstraktne organizme, kot povsem avtonomne likovne kreacije, ki ne zrcalijo podob realnega, sveta, niti ne predstavljajo interpretacije tega sveta. So povsem nov, izrazito slikarski svet. V njem se plastijo barvni nanosi, barve se med seboj mešajo, spodnje si zaradi nanosov, ki mestoma niso povsem prekrivni, utirajo pot na površino. Tako slike učinkujejo kot palimpsesti, ki v sebi skrivajo procesualnost barvnega nanašanja. V bogastvu barvnih vrednosti je zaznati slikarjevo afiniteto do živih, temperamentnih, močnih, sijočih barv, do elementarne barvne palete, ki se razpira in žlahtni z medsebojnimi součinkovanji in plastenji. Koloristično vzdušje slike predstavlja na eni strani slikarjevo čutenje, refleksijo njegovega osebnega notranjega ekrana, na drugi strani pa materijo barv in njihovega popolnega likovnega osmišljanja. Kljub pisanosti slikovnega polja je zaznati, da nanosi potujejo v vertikalni in horizontalni smeri, da premorejo izostren red kompozicijskega komponiranja. S komuniciranjem posameznih barv pa ta prehaja v izrazito dinamično in slikovito koloristično slikovno razpoloženje. Živopisane in celo strukturalno vzdramljene površine so ob zunanjih učinkovanjih svetlobe zajete v ritem barvnih variiranj.


MIRJANA MATIĆ je na Pedagoški akademiji na Reki zaključila študij likovne umetnosti in se posvetila likovni pedagogiki. Poučevala je po različnih šolah v Istri in vodila slikarske in grafične delavnice tudi v svojem ateljeju. Avtorica v raznolikem likovnem snovanju neguje izostrene likovno-estetske norme in preko njih krepi izraznost in vsebinskost svojih likovnih del. V najnovejšem ustvarjalnem obdobju jo v motivnem smislu zanima arhitektura, predvsem zidovi hiš. Ti so imeli izjemno vizualno-sugestivno vrednost že za Leonarda da Vincija in Piera di Cosima. To so ploskve sivin in žlahtnih mikrostruktur. Z njimi predstavlja hiše, elegantne in visoke. Na ploskvah ustvari posamezna, čisto majhna okna in ob stene prisloni cipreso ali pinijo, ki na njej dobi svojo senco. Čeprav motivi odražajo slikarkin stik z njenim bivanjskim okoljem, pa hiše in drevesa, njeni akterji dogajanja učinkujejo svečano in odmaknjeno, kot bi predstavljali nek irealen, heroičen, predvsem pa spokojen, miren, duhovni svet. Predstavljajo razpetost med fizičnim in metafizičnim, kot privid sanjskega, arkadijskega in transcendentalnega. Duhovni naboj še dodatno podkrepijo vertikalna razpotegnjenost hiš, zaprtost sten in modrina ozadja. Ta seže tako rekoč do tal, do zemeljske površine, ki skoraj ne obstaja, saj avtorica ne prikaže, kje točno hiša temelji. Barvno vzdušje, oblike pripovedno-izpovednih elementov in vertikalna zasnova slik govorijo v smeri duhovnega, simbolnega in s tem sporočilno bogatih krajinskih izsekov. Slikarkina stvarnost biva v njenem intimističnem duhu kot ideal(izira)na, kot svetinja, s katero stopa v realnost vsakdana.


ANDREJA SRNA je magistrica slikarstva, ki se posveča različnim področjem likovnega ustvarjanja in multimedijskega prepletanja. Omogočajo ji, da najbolj pristno, celostno in popolno v likovno-vizualno govorico prenese svoja videnja, doživljanja, notranja občutenja, svoje spomine in podzavestne podobe. Njena motivna fascinacija je narava. Ta je med mladimi ustvarjalci ponovno aktualna, saj se nekateri navdušujejo nad njeno lepoto in dovršenostjo, drugi pa preko likovnega ustvarjanja izražajo skrb zaradi njene ogroženosti. Andrejo Srna je v to tematiko popeljalo predvsem spoznanje, da odraslim ljudem primanjkuje začudenja nad svetom, ki nas obkroža. Avtorica pravi, da s svojim delom želi približati naravo ljudem in jim pokazati več, kot lahko v njej vidijo sami. Čeprav se pogosto navezuje na idilične irske pokrajine, ki so jo očarale med študijsko izmenjavo v Dublinu, pa navdihujočo krajinsko stvarnost odpira tudi v svoj domišljijski svet. Prizori so slikoviti, na slikovno polje preneseni v obliki premišljeno izgrajenih izsekov, z zanimivo in vabljivo dramaturško zasnovo. So čarobni svetovi, v katerih slikarka uresničuje skrb za detajl in za celoto. V njih je polno mikro dogajanja, ki predstavlja življenje v naravnem ekosistemu, še posebej v gozdu. V tem prostoru avtorica odkriva tudi fantastična bitja. Njene slike nas vodijo nazaj k naravi, pa tudi v svet radostnega, fantazijskega in pravljičnega. Avtorica v likovnih interpretacijah dokazuje odlično obvladovanje risarskih prvin, s katerimi dosega eksaktnost, in barv, ki jim s široko odprto paleto razpira bogat asortiman žlahtnih nians in občutenih tonskih gradacij. Z njimi ujame slikovite dialoge med osončenimi in senčnimi predeli, razkriva temporalne in ambientalne lepote.


MARUŠA ŠTIBELJ se je v študijskih letih in na začetku samostojne ustvarjalne poti veliko posvečala filmu in videu, od leta 2012 pa se pretežno ukvarja s kolažem in ilustracijo. Za kolažne aplikacije posega po starih slikah, člankih, papirjih in predmetih. Tako uresničuje tehniko svojstvenih izraznih možnosti, tako likovno-formalnih kot vsebinskih. Njena likovne stvaritve nastajajo v procesu izbiranja, rezanja, trganja in oblikovanja fragmentov, nato pa sestavljanja, lepljenja in oblikovanja novih celot, podob, ki jim daje lastno identiteto. Kolaž ji predstavlja polnomočno in v mnogih rešitvah tudi dokončno izrazno sredstvo, v nekaterih pa ga nadgrajuje z barvnimi nanosi, ki pa ne zastrejo njegovih specifičnih danosti. Povrhnjica slikovne ploskve učinkuje kot pisan, a uravnotežen konglomerat vzorcev, barv, oblik, struktur in tekstur. Raznolike papirje popelje v nekakšno likovno reciklažo oz. jih »iztrga« iz svojega utilitarnega poslanstva, jih dvigne na slikovni oder ter jim zaupa novo vlogo. Dr. Jožef Muhovič pravi, da mora biti umetnost komunikativna. In prav kolaž ji daje to dimenzijo. Uporabljeni materiali so namreč del populistične kulture in so zato blizu človeku, saj je ta z njimi vsak dan v stiku, pa čeprav jih ne dojema v takšnem likovnem kontekstu. In ker se na tak način ustvarjene likovne stvaritve lažje in hitreje dotikajo sodobnega človeka, je lahko v njih prisoten širok tematski spekter in je zajete tudi ogromno sporočilnosti. Maruša Štibelj ni s svojimi kolaži vpeta le v sedanjost, ampak posega v preteklost, med spomine, misli, med tisto, kar je izgubilo svojo funkcijo in pomen. Vse to začenja novo življenje; citati, risbe in časopisni izrezki so preteklost, ki oživljena govori v jeziku sedanjosti.


Notranji pogledi, misli, občutenja in doživljanja JANEZA ŠTROSA se opisujejo v barvah. Z njimi avtor razkriva svoja zavesna, predvsem pa podzavestna stanja. Tako uresničuje pristop, ki se je uveljavil z Bretonovim manifestom in teorijo podzavesti. Njegovi slikovni zapis predstavljajo dialoge in spoje karakterno raznolikih sledi. Te izhajajo iz prodorne in spretne pa tudi iz povsem prosto, svobodno izpeljane kretnje, ki vodi v stihijsko razporejanje in celo razlivanje barvne snovnosti. Koloristična pestrost in žlahtnost se stopnjujeta s prelivanji, pretakanji, prehajanji, pa plastenji, prekrivanji, sintetiziranji, redčenji in razblinjanji. Polnost barve daje površini materialnost in otipljivost. Na njej zaživi bogastvo mikro strukturalnih efektov. V najnovejših delih presenečajo in navdušujejo posebne, mehko učinkujoče, plišaste, žametaste teksture, ki so tako nazorne, da kar vabijo k taktilnemu doživetju slikovne površine. Pod gosto slikovno povrhnjico biva svetloba. Ta se včasih le z nekaj žarki prebije na plano in vendar dokazuje svoj obstoj pa tudi poslanstvo ustvarjanja prostorske iluzije. Slikovna prizorišča so kompozicijsko dinamična in energijsko močna. Glavna protagonista dogajanja pa sta barva in poteza. Slikarski zapisi so vsebinsko neopredeljeni, abstraktni prostori slikarjevih duhovnih pokrajin. Avtor se po njih sprehaja z njemu lastnim likovnim načinom, za katerega je značilno, da vsako likovno izrazilo predstavlja odvod njegovega najbolj intimnega notranjega sveta. Janez Štros slika iz sebe, za sebe in za sočloveka, da bi vsakemu odprl pogled v svoje zgodbe o angelih.


JOŽEF VRŠČAJ je akademski kipar z dolgoletno kiparsko prakso, ki se posveča tudi objektom, instalacijam in slikarstvu. Svoj trodimenzionalen, raznolik in bogat opus je zaznamoval z izvirnimi, raziskovalnimi in avtorsko svojstvenimi rešitvami. Že na začetku ustvarjalne poti je oblikovno čistim formam dal tudi barve. Pred leti je prestopil v slikarski medij. Barve so postale njegov izrazni element, eksperimentiranje pa je ostalo njegovo temeljno ustvarjalno načelo. Z lastnimi recepturami in avtorsko svojstvenimi izvajalskimi postopki snuje zanimive in razgibane slikarske svetove, polne drobnega dogajanja. Avtor polije barvo in tako sproži proces likovnih metamorfoz. Te so vpete v procesualnost, zaznamovano z »načeli« neskončne svobode, z naključji, z več ali manj nekontroliranimi premikanji barvnih nanosov. Tako se artefakti oblikujejo in razvijajo po lastnih zakonitostih, saj se barve spajajo in koncentrirajo, mestoma pa puščajo površno nenaseljeno. Njihova medsebojna učinkovanja lahko pripisujemo stihijskim zakonitostim osmose. Nastajajoči slikovni organizem je svojstven in predstavlja pot v neznano abstraktnost. V njej pa je mogoče odkriti vrsto realnih asociacij. Zdi se, kot bi avtor modeliral naravne fenomene iz nadvse zanimivega mikro sveta ter jih vpenjal v neskončnost. Slike Jožefa Vrščaja predstavljajo bogato vizualno pašo, efekte, ki jih avtor nikakor ne bi mogel doseči s tradicionalnimi slikarskimi postopki. Njihova materialna izvedba pa generira vrsto izjemnih struktur, ki stvaritvam dajejo tudi haptično privlačnost. In tako se zdi, da je ustvarjalec zopet naredil prestop v tretjo dimenzijo.

Anamarija Stibilj Šajn