free responsive website templates

KRAJINA
PRED PRIHODOM SLOVENCEV 


Indoevropski Iliri so bili prvi prebivalci Krajine.
Oni so dali ime reki Krka.
Kelti so jim zagospodarili sredi 4. stoletja pred našim štetjem.
Rimljani so Dolenjsko vključili v provinco Panonija.
Rimsko cesto so speljali od Hočevja in Krke preko Gabrovčca, Valične vasi, Zafare in Mačkovca do Dvora in Soteske ter naprej do Črnomlja.
Naredili so cesto Žužemberk – Smuka.
Rimljani in Kelti so dokaze svojega bivanja pustili v Šmihelu, Mačkovcu, Zafari (Vrhovo), na Valični vasi in na Vinkovem vrhu.
Goti so vladali po Rimljanih tu do 6. stoletja.

ZGODOVINA KRAJINE
OD PRIHODA SLOVENCEV DO 1800

Poselitev Slovencev
Po odhodu Langobardov so se Slovenci naselili tu v sedanjih krajih (ne preko južne črte Krajine, Dvora – Krke in Toplic. Slovenci so živeli v rodbinskih zadrugah, soseskah in župah (tu so se sestajali svobodnjaki). Zadruge so vodile starešine. Župa (naselitveno ozemlje edinice) je imelo središče v utrjenem gradišču. Pleme je vodil knez, ki je prebival na dvoru.
Od tod ima kraj Dvor svoje ime.
Prvič se omenja leta 1334. Tudi plemiči so imeli dvore. KNEZ plemič (član knezove rodbine, funkcija: starešina) kosesi (spremljevalci kneza, bili so svobodni in s posestvi so razpolagali svobodno) 

Vladarji v krajini
Južno od karantanske kneževine so bili Slovenci po mongolskimi Obri. Skupaj so Karantanci in Bavarci premagali Franke leta 745, Karantanci so prišli v odvisnost od Bavarcev. Bavarce pa so podjarnili Franki, kajti Frankovska država je v 8. stoletju doživljala svoj velik vzpon.
Karantanija je postajala vedno bolj odvisna od Frankov. Karantanci pa so imeli še vedno pravico voliti svoje domače kneze. Dokončno je Karantanija izgubila svojo samostojnost v času ponesrečenega upora Ljudevitega Posavskega (822) in alpskih Slovencev proti Frankom. Karantanci so izgubili kneze in starešine. Krajina je leta 955 prišla v Savinjsko krajino. Viljem I. in Viljem II. sta bila prva grofa-kneza v Krajini.
V 13. stoletju se je Savinjska krajina razdelila še v Slovensko krajino (Dolenjsko), ki je bila priključena h Kranjski vojvodini. Vladali so ji Habsburžani (od 1335 do 1918).
V Savinjski krajini so po letu 1036 (po Viljemu II.) zavladali krajišnjiki Kranjske oziroma po letu 1077 oglejski patriarhi (za 300 let).
Oglejski patriarhi so bili od leta 803 do 18. stoletja tudi cerkveni predstojniki Krajine. 

Krajinski kmet – podložnik
Podložniki Dvora, Jame, Sadinje vasi, Prapreč, Mačkovca so pripadali Turjačanom.
Pod žužemberško gospostvo so spadali podložniki iz Cegelnice, Cviblja, Dolenjega
in Gorenjega Kota, Kacenberka, Plešivice, Podgozda, Stavče vasi in Vinkovega vrha.
Podložniki so kazen prestajali v ječah na gradovih.
Zemljiški gospod je pobiral podložnikom za užitek kmetije dajatve za njega in deželnega kneza. Podložnik je moral opravljati tlako, oproščen je bil vojaške službe. Podložniki so v boju za staro pravdo (kmečki upori) zahtevali dajatve, ki so bile v veljavi pred 16. stoletjem. Bili so proti sodni oblasti – zemljiški gospod je razsojal spore med seboj in podložniki. Podložnik ni imel nobene pravice do pritožbe proti sodbi gospoda.
V Upor (kmečko vojsko) iz leta 1515 so bili prisiljeni vsi podložniki žužemberškega gospoda. Plemiška vojska je rešila plemstva na Kranjskem. Upornike so obesili, pobili, posestva pa zažgali.
V času turških osvajanj so prihajali v krajino nabirat bojni plen manjši konjeniški oddelki. Njihov prihod so označevali s kresovi pri Svetem Petru. S seboj so jemali jetnike in za seboj puščali pogorišča. Kmetje so bežali in se branili v taborih. V letih 1473, 1476, 1491 in 1528 so bile v času Turkov (približno 4500 Turkov na Dolenjskem) požgane cerkve v Trebči vasi, Stavči vasi, na Vinkovem vrhu in Mačkovcu.
Cesarica Marija Terezija je v 2. polovici 18. stoletja vpeljala redno vojsko, ki je trajala vse življenje. Leta 1804 je bila skrajšana na 10 let.
Marija Terezija je zemljiškim gospodom vzela pravico izrekati kazen zapora nad podložniki in prepovedala dajati posestva v najem.
Jožef II. je omejil osebno svobodo podložnikov. Podložniki so plačevali zemljiškim gospodom davek (letno), najemnino in opravljali tlako po velikosti posestva (podložniki večjih posestev so morali opravljati tlako največ 208 dni na leto). Vendar so posestva ostala v zakupu do leta 1848, ker so bili podložniki brez denarja.

Krščansko v krajini – okolici Dvora
Pogansko versko središče je bilo v Trebči vasi. V listini iz leta 1136 so trije plemiči darovali posestva Stična oglejskemu patriarhatu za ustanovitev samostana.
Vasi Brezov Dol, Višnje, Lipje, Sela, Lopata; Žvirče, Prevole, Lazina so nastale takrat, ko je zmanjkalo prostora v nižini ob reki Krki. V 15. stoletju so se vasi končno izoblikovale.
Po Krajini se je krščanstvo razširilo iz pražupnije v Št. Vidu pri Stični. Pokristjanjevali so se od leta 730-800 (čas naslonitve Karantancev na Bavarce in Franke). Kjer je potekal krst v večjem številu, so dali postaviti cerkve na čast Janezu Krstniku (Mačkovec pri Dvoru). Na Dvoru je bila leta 1720 podružnica župnije Žužemberk.
Pogani so se obdržali v Ajdovcu. Svobodno so živeli tudi v Valični vasi in na Laščah.
Dvorska cerkev je bila v čast sv. Juriju. Obstajala je že leta 1168. Stala je v bližini starega poganskega kultnega kraja. Cerkev je bila porušena v 2. svetovni vojni.
Cerkve v čast apostolom so zgradili na Vinkovem vrhu (sv. Pavel), Stavča vas (sv. Nikolaj). Oglejski patriarhi so vpeljali desetino za vzdrževanje cerkva (1/4 za cerkve, 3/4 pa škofu, župniku in domačim revežem). Graščaki so kasneje dobili desetino v fevd, nazadnje pa so si jo delili s cerkvijo.
Vse župnije, ki so bile priključene samostanom (tudi župnija Žužemberk) so bile v času vladanja Jožefa II. priključene ljubljanski škofiji (8. 4. 1788).
Jožef II. je ukinil 700 samostanov v svoji državi. S premoženjem pa je ustanovil verski sklad za ustanavljanje novih škofij, župnij in cerkva.
V Krajini so bile od leta 1782 do 1790 ustanovljena lokalne kaplanije v Šmihelu, Ajdovcu, Selih, Šumberku, Zagradcu in Ambrusu. 

Železarstvo na Dvoru
V 19. stoletju je bila tu železarna in livarna, ki sta sodili med največje industrijske obrate na Slovenskem v tistem času. Delno ohranjen je le še plavž.
Od ustanovitve so bili lastniki Turjačani – Aurspergi. Viljem Aursperg je dobil leta 1763 od rudarskih oblasti dovoljenje za postavitev plavža in fužine. Leta 1822 je Ignac Pantz iz železarne Blanko na Moravskem postal direktor. Pod njegovim vodstvom je železarna vzdržala konkurence ostalih železarn. Proizvodnjo je z novimi napravami preusmeril v železolivarno. Rudo so dobivali iz okolice (npr. Šmihel).
Izdelovali so naprave za industrijo in druge umetniške vrednosti (svečniki, okrasni krožniki, grbi, peči, nagrobni križi, vodnjaki, železni mostovi – Čevljarski most v Ljubljani in na Češkem (Olomuc). Podjetje je zaposlovalo 200 ljudi.
V začetku je bilo mnogo delavcev (Čehov) iz Šlezije. Tako so za njih postavili stanovanjska poslopja, šolo, menzo. Imeli so celo svojega zdravnika.
Leta 1891 je dokončno prenehala z obratovanjem. 

Mlini

Zaradi močnega padca so na reki Krki na Dvoru zgradili 3 mline in sicer enega na levem in dva na desnem bregu Krke. 

Vinogradi
Že v času Rimljanov so gojili na levem bregu Krke vinsko trto. Dokazi za to je rimski denar pod plastjo obdelovalne zemlje vinogradov. Podšentpavel je najstarejša vinska gorica. V času Marije Terezije so pričeli gojiti trto na Sadinjski gori, Liscu, Borštu. Danes je nekaj vinogradov zaraščenih z gozdovi, zidanice so v razvalinah.
Mnoge pa so ljudje obnovili in gojijo vinsko trto. 

Življenje Krajinčanov
Ljudje v tem obdobju (18. stoletje) so dosegali visoko starost (nekateri preko 100 let).
Valvazor omenja, da so Krajinčani sami izdelovali zdravila iz zdravilnih zelišč (cvetovi, korenine, listi) kos so bili tudi zlomom (zlomljeno nogo ali roko so namazali z mešanico starega kolomaza, smole in presnih korenin).
Leta 1625 kugi niso bili kos. Tako so leta 1626 v spomin sezidali cerkev svetega Roka v Stranski vasi (Žužemberk).
Kmetje in obrtniki so prinesli oziroma prodajali svoje blago, izdelke (strojarske, krznarske in čevljarske izdelke) na domovih in sejmih. Sejmi so bili 6 krat na leto, ko so se zbrali okoličani na trgu (Žužemberk).
Sejmi so bili premaknjeni zaradi verskih priredite za časa Marije Terezije na delavnike, za časa Valvazorja so bili sejmi tri tedne pred božičem in šest ter 13 tednov po božiču in na cvetno nedeljo.
V prvih trgovinah so prodajali tobak in sol.

KRAJINA (Dvor)
v času od 1800 do 1847  

Francoska-ilirska vlada
Leta 1809 je cesar Napoleon sklenil z Avstrijo dunajski mir. Tako je ustanovil Ilirijo iz dela slovenskih in hrvaških pokrajin. Glavno mesto je bila Ljubljana. Francozi so hitro zavzeli trg Žužemberk. V Žužemberku so na trgu pustili manjšo posadko.
Župan (mer) na Dvoru je postal ravnatelj fužine Janez Rogač. Francozi so v železarskem obratu izdelovali potrebščine za vojsko. Vpeljali so francoščino, ki je zamenjala nemščino (od leta 1784 je bila v Avstriji kot uradni jezik) in odpravili cehe. Ker pa so Francozi tudi vpeljali splošno vojaško dolžnost, so se mnogi moški skrivali v gozdovih.
Kmetje so morali voziti Francozom potrebščine za vojno in jim dajati živila. Kmetje so se jim upirali (na Kočevskem, v Beli krajini). Vendar francoski vojski kmetje niso bili kos zaradi slabe organiziranosti.
Podložniki so morali po odredb iz leta 1812 še naprej izpopolnjevati svoje obveznosti. Tako je podložnika bremenila poleg davkov in grajskih še pomanjkanje zemlje. Francozi so leta 1813 zapustili Ilirijo. Umikali so se preko Žužemberka, Plešivice, Žvirč in Dobrega polja.
Občino je po odhodu vodil v Žužemberku trški sodnik – župan – rihtar brez sodne pravice 8od leta 1810 do 1849 so bili trški rihtarji Janez Valant, I. Mohorčič, Franc Mohorčič, Janez Hrovat, Nikolaj Terček, Janez Čebulj, Rudolf Podboj).

Druge zanimivosti
 
Krompir in koruzo so vpeljevali v Krajini od leta 1811 do 1823. Vendar se nove kulture niso desetinile, ker je Kresija v Novem mestu vprašala dr. Burgerja za mnenje, ki pa je dejal, da se krompir ne sme desetiniti, ker bi tako ljudje sadili korenje in repo, ki pa tudi nista bili oddesetinjeni. Nasvet je Kresija upoštevala. Takratni župnik dr. Burger v Žužemberku je na Dvoru napravil šoli prostor v hiši za cerkovnika.

KRAJINA
OD LETA 1848 DALJE

Spremembe v življenju Krajinčanov
 
Leto 1848 je bilo uvod v nove čase. Revolucija je v Avstriji odpravila fevdalizem in cehe. Uvedla je ustavo in politično svoboščino. Leta 1849 je v Avstriji izšel nov občinski zakon (leta 1851 dopolnjen), da mora vlada potrjevati župane. Od leta 1907 je prišlo do splošne, enake volilne pravice. Do tega leta je bila odmerjena po premoženju.
Leta 1850 je bil za žužemberško območje izvoljen za župana poklicni sodnik Miha Lavrič, za svetovalca pa P. Lazar in Janez Vehovec. Občina je obsegala 35 krajev s 5149 prebivalci (med njimi tudi 4 Nemci in 3 Čehi).
Bralno društvo je bilo ustanovljeno v Žužemberku leta 1882 kot dokaz, da se narodna zavest prebuja.
Leta 1887 so začeli ustanavljati gasilska društva po celi Krajini za skrb za premoženje in za varnost pred požari. Prvi poveljnik je bil nadučitelj Koncilja.
Okrajno sodišče je leta 1893 dobilo v Žužemberku lastno stavbo (preje na gradu). Žužemberški grad je Turjaški knez prepustil propadanju.
V vseh večjih vaseh Krajine (Ajdovec, Ambrus, Dobrnič, Hinje) in Žužemberku so od leta 1901 ustanavljali Katoliško izobraževalno društvo (Žužemberk) ter Hranilnice in posojilnice.
I. svetovna vojna je vzela može in fante (1914-1918). Prinesla pa je tudi pomanjkanje, žalost in nezadovoljstvo ter upanje v drugačno in boljše življenje-prihodnost.

Življenje v Jugoslaviji
Krajinčani so po končani I. svetovni vojni prešli z optimizmom v novo državo. Vendar so bili kmalu razočarani, ker davčni vijak ni popustil, denar je odhajal na jug, centralizem se je krepil.
Ustanovili so telovadno društvo Orel (1919), v Žužemberku pa tudi Sokol.
Obnavljali so politične, prosvetne in gospodarske organizacije ter volili nove občinske svete. Predpisi iz leta 1925 so omogočili bogatejšim kmetom (veleposestnikom), da so prišli do nove zemlje (največ 500 hektarov). Manjši kmet ni dobil nič. 

Gospodarske panoge (obrt, industrija, trgovina in gostinstvo)
 
V Avstriji je bila uzakonjena leta 1859 popolna obrtna svoboda. Ker niso mogli obrtniki zdržati svojih cen z industrijskimi, so odhajali v tovarne (npr. kovaštvo v Praprečah). Obrat železarne na Dvoru je deloma pogorel (1869). Sprva so obratovanje skrčili, nato pa so leta 1891 opustili obratovanje zaradi prevelikih izgub in konkurence.
V času med obema vojnama je bilo v Krajini več mlinarjev, mizarjev, kovačev, krojačev, čevljarjev in pekov. Trgovine so nastale v vseh večjih krajih Krajine.
Gostinstvo je bilo razvito povsod. Ko je oblast zahtevala posebno dovoljenje in plačilo davka, se je število gostiln zmanjšalo. Večje gostilne so bile Pehanijeva, Jeršetova in Valantova. 

Brezposelnost in izseljevanje – s trebuhom za kruhom
 
Zaradi izgub obrti in železarskega obrata je v drugi polovici 19. stoletja nastajala v Krajini velika stiska. Nekoliko več upanja je Krajinčanom prinesla bodoča trasa železnice po desnem bregu Krke, nato pa mimo Toplic na Semič. Posredovalo je tudi županstvo žužemberške občine, da se naj izpelje ta načrt v korist Krajine in trga.
Državni zbor na Dunaju je, 8. 5. 1890, sklenil da se železnica izpelje mimo Trebnjega v Novo mesto. Tako so mnogi, ki so se preživljali s prevozništvom izgubili zaslužek, ko je speljal prvi dolenjski vlak (24. 7. 1893) proti Novemu mestu. Nekoliko upanja so prinašale govorice o progi Novo mesto – Žužemberk – Sodražica – Herpelje, vendar s tem ni bilo nič.
Krajinčanom ni preostalo drugega, kot da gredo iskat zaslužek v Ljubljano ali tujino (ZDA; Cleveland – prvi naseljen je bil leta 1881 Jože Turk iz Žvirč pri Hinjah).
V Clevalandu so celo ustanovili naselje Žužemberk – kasneje se je imenovalo St. Clair Avenue. Rojaki so bili Krajinčanom v veliko oporo po obeh vojnah.
Po letu 1880 je prebivalstvo Krajine nazadovalo;
Dvor - 367 prebivalcev (leta 1869) in 127 prebivalcev (leta 1900). 

Naravne nesreče in bolezni
Leta 1855 je za kolero umrlo v okraju Žužemberk 97 ljudi. Veliko nevarnost za Krajino je prestavljala tudi pasja steklina (1889), španska bolezen (leta 1918 je zahtevala 45 ljudi). Krajinčani so bili podvrženi tudi naravnim ujmam (viharji, toča na polju in vinogradih, hudi nalivi, ki so trgali zemljo), trtna uš, požari (npr. leta 1932 je pogorelo pol Stavče vasi). 

Ceste, vodovod in elektrika
Do leta 1859 so Krajini uporabljali rimsko cesto. Od tega leta je bila izpeljana nova cesta Soteska-Žužemberk-Krka- Grosuplje. Za ceste je skrbel v prvi Jugoslaviji oblastni odbor, za njim pa banovina.
Prva svetovna vojna je preprečila izvedbo načrta za vodovod v Krajini, ki ga je napravil in podpiral deželni zbor v Ljubljani. Del načrta je bil izveden leta 1936. Vodo je vodovod zajemal iz potoka Globočec pri Fužini. Po letu 1945 pa so ga podaljšali do Žvirč in Brezovega Dola. V iztekajočih letih prve Jugoslavije so ustanove v Ljubljani naredile vodovod v Velikih Rebercah, preuredile javne kapnice na Selih in regulirale Krko na odseku Žužemberk-Dvor.
Elektriko je Krajina dobila leta 1922, kjer je nekaj zasebnikov s Fužine in iz Zagradca zgradilo električno centralo na temeljih stare fužine ob Krki. 

Življenje v Krajini v II. svetovni vojni
Krajina je bila v tem času osrednji del Ljubljanske pokrajine (južno in jugozahodno od Ljubljane). Organizirali so jo Italijani. Prebivalci, ki so bili proti okupaciji so organizirali v Žužemberku krajevni odbor OF. Italijani so osumljene Krajinčane poslali v internacijo v Italijo ali pa jih organizirali v vaških stražah. Partizani so junija 1942 pregnali Italijane iz Krajine in v njej zagospodarili od 13. 7. do 30. 8. 1942, ko so jo izpraznili.
Italijani so se 6. 9. 1943, vdali in partizani so zasedli trg ter izvedli volitve za kočevski zbor. Nemci so se zamenjali z Italijani in izvedli v oktobru svojo ofenzivo. Decembra so Nemci postavili domobransko posadko v trgu in na Dvoru. Oba kraja sta bila osvojena 25. 12. 1943. Nemci so v naslednjem letu (junija in oktobra) vpadali v Krajino s svojih oporišč ob železnici. Oktobra pa je domobranski udarni bataljon prodrl do Mačkovca.
V južnem delu Krajine so bili leta 1944/1945 (novembra in decembra) hudi boji. Februarja pa so ga zasedli Nemci z domobranci. 8. 4. 1945 so bili boji za Vinkov vrh in Dvor. Proti severu je v tem času prodirala JLA in v začetku maja 1945 zasedla Trst, Karlovac in Zagreb in 8. 5. Žužemberk.
Največ škode je vojna prinesla Žužemberku, ki je bil 22-krat bombandiran (več hiš je bilo porušenih: sodnija, usnjarna, župnijska cerkev, župnišče, kaplanija). Uničene pa so bile tudi cerkve na Cviblju, Plešivici, Rebri, Dvoru, na Vinkovem vrhu (tu tudi vas) in na Svetem Petru. Po končani vojni, ki je terjala mnogo fantov in deklet Krajinčanov, se je začelo novo življenje.